I feel enlivened and expect something new will be created to which I commit myself. Alexander García Düttmann V trenutku, ko si, kot fotografi, postavimo vprašanje, kaj narediti, smo pozornost obrnili od fotografije k idealnemu in k temu, kar opazujemo na splošno. Zgoščeni trenutek fotografije, dokumentarne ali angažmaja, se takrat sprevrže v agonijo posnetkov, ki drug za drugim opravičujejo prejšnjega. Delovati v trenutku, si ga prisvojiti in mu omogočiti trajanje, pa je podobno želji, da bi verz ljube pesmi prebrali dvakrat. Bivati v tem smislu torej ne pomeni zgolj ostajati, ampak ob vsakem ponovnem stiku s starim delovati iz neznanega in k novemu. Paradoksalno polje vračanja nam omogoči hkratno delovanje, biti fotograf in tisti, ki gleda. V primeru fotografije Sandre Požun se to zgodi, ko drevo pokaže svoje telo. Na moji poti drevo je odkrito povabilo na pot, Požunova nas vabi v krajino stanj in čutenj, ki jih prevrednoti v podobe. Predajati se podobam, kot je v Towards a Philosophy of Photography zapisal Vilém Flusser, je prestopiti v prostor in čas magije, kjer so slike posredovalke med svetom in človekom. To je blizu prostoru odprtih možnosti, pa vendar z eno in edino možno rešitvijo: vstopiti v trenutek, povezati vidno z nevidnim in dogajanje zapustiti, kot da se ni nič zgodilo. Takšno kroženje ponuja skrivno senzacijo čutenja, zato se fotografiji predajamo znova in znova. Ali nas /razstavljene/ fotografije spodbujajo, da se prepuščamo nepredstavljivemu, da znanje enačimo z občutki in da verjamemo v svet, ki je za jezikom? Kot vemo, je fotografija redko reprezentacija realnega, ampak je del drugih konstruktov med idejami in slikami. Na svoji poti avtorica sledi fenomenom, ki se ji kažejo razumljivi ali jih intuitivno sprejema. Uspešno zabriše dihotomijo med formo in vsebino, posnetki detajlov pa vendar narekujejo ritem te poti in omogočajo nadaljevanje. Požunova nas prepriča, da ima medij manj skupnega z vidnim svetom, ki je njegovo sredstvo, kot se nam na prvi pogled razodeva – njena pot je za gledalca predlog neke poti. Njeno drevo je naš odziv na njen horizont. Če parafraziram Deleuza, podoba ni objekt, ampak proces. Idealno torej ne ustvarjamo za publiko, ampak publiko šele ustvarjamo. Sandra Požun nas nagovarja, da v fotografiji iščemo suspenz in se ji približujemo iz perspektive vračanja k novemu. Tanja Verlak razstavljene fotografije |
ProjektiPregled preteklih javnih dogodkov galerije Unuk. Arhiv
September 2015
Kategorije |